Izguba nedolznosti

Uporabljanje besede nedolžnost v zvezi seksom se mi je vedno zdelo hudo anahrona fraza; pa kakšen dolg, krivda, spoznanje neki, če pa gre samo za seks ... in and out, po želji, nič takega. V modernih časih, ko je seks postal najboljša zabava, mu ne pritičejo besede, ki so se znašle v slovarju sodišč, črnih kronik, kartotek. Religiozno obteženo cvetko »ali si še nedolžna« bi tako za potrebe tega sveta in jezika prestavila iz semantike seksa v polje realitete. Kdaj si še nedolžen? Ko veš tako malo o sebi in svetu, da na krilih nedolžnih, naivnih, idealističnih slepil zgrešiš okvirje realnosti.

Philip Roth v vznemirljivem Človeškem madežu spregovori prav o nedolžnosti, ki je oidipovska, pristno človeška, pogumna in kajpada glavnemu junaku kot v vsakem pravem romanu prinese pogubo. Na vrhuncu knjige Roth skoraj po šolsko razgrne naslovno idejo – ljudje puščamo za sabo madeže, ker smo v svojem bistvu »grozljivo nepopolni«.Ontološka napaka torej. Zato je »fantazirati o čistosti nekaj grozljivega. Popolnoma norega. Ali ni prizadevanje za čistost samo druga oblika nečistosti? O umazaniji želim povedati samo to, da je neizbežna.« (Človeški madež, 2006, 248).

Najtrše izkušnje izgube nedolžnosti so tiste, ki zahtevajo velike posege v gabarite duševnosti. Huda prevrednotenja, ko je zavedanje jasno in obramba poražena, so najtežji, pa tudi najbolj čisti trenutki, možno izhodišče za novo, manj nedolžno pot. Če je seveda zanjo še čas. Izguba nedolžnosti se mora torej nujno zgoditi, da uspeš zaživeti v svetu, kakršen je, s sabo, kakršen si, pa čeprav je to lahko trnova pot. In v iskanju celosti smo, kot pravi Tomo Virk, predvsem »ujetniki bolečine«.