narcis, voajer in ogledalo

brkati mož, "trener", pravi, da pa lahko jaz začnem službo kasneje. edini mi podeli ta privilegij, ki pomeni več spanja. srečna sem!
prazen avtobus me pelje domov. zavija s parkirišča v tivoliju proti šiški. avtobus je zatemnjen, čeprav je zunaj dan. zavesice so zagrnjene in takšen mrak spominja na večer.
sedim na zadnjem sedežu in se preoblačim. ležerna sem, sproščena, utrujena. nase vlečem novo vijola majčko, ki super ujame joškice. kot dva vrabčka v dlani ... potežkam eno od njiju, zadovoljno, občudujoče. takrat se zavem, kaj delam, pogledam proti ogledalu spredaj. tam odseva moja roka in v njej prekrasna joškica ... v kotu pa temna senca, ki me motri. oplazi me nasmeh ...čutno muzanje. šofer, seveda nisem sama... in gledal je ves čas. namuznem se nazaj, potopljena v gosto plazmo užitka.